Razvoj sodne presoje ustavnosti

Ustanovitev najvišjih sodnih organov za varstvo ustavnosti in zakonitosti ni odkritje sodobnih državnih ureditev.Staro atensko pravo je razlikovalo med nomos (ki bi jih v določenem smislu lahko primerjali s sodobnimi ustavnimi zakoni), in psephisma, ki bi jih v današnjem času lahko imenovali uredbe.1 Vpeljano je bilo temeljno načelo, da uredba (psephisma), ne glede na svojo vsebino, ne sme biti v nasprotju z nomoi, niti po obliki niti po vsebini. Sprejetje neustavne psephisma je imelo dve posledici. Prvič, član zakonodajnega telesa, ki je predlagal neustavno uredbo, je bil kazensko odgovoren, kar je lahko dalo povod za splošno pravico do pritožbe. Drugič, psephismata, ki so bile v nasprotju z nomoi, so se štele za nične. Atenski sodniki, čeprav v načelu zavezani, da odločajo o zadevah na podlagi obojih, ustavnih zakonov in uredb, so bili vezani na uredbe samo, če so bile v skladu z ustavnimi zakoni.

Elemente ustavne presoje so poznali v starem nemškem rajhu v letu 1180. Tedanji sodni organi so se ukvarjali predvsem s spori glede pristojnosti med tedanjimi oblastniki, deloma pa celo s kršitvami pravic. Sodna presoja ustavnosti se je v različnih oblikah pojavljala skozi vso nemško pravno zgodovino, dokler ni bila v današnjem pomenu uvedena z Weimarsko ustavo. Predhodne oblike ustavne presoje so obstajale v Franciji do sredine 13. stoletja, Portugalska pa je uvedla sodno presojo ustavnosti v Filipovem zakoniku iz začetka 17. stoletja.

Avstrijsko zvezno sodišče je leta 1867 postalo pristojno za reševanje sporov glede pristojnosti in varstvo političnih pravic posameznika nasproti upravi. Državno sodišče pa je tedaj odločalo o državnopravnih obtožbah. Ustavno sodišče z izključno pristojnostjo za presojo ustavnosti zakonov je bilo ustanovljeno z Ustavo iz leta 1920, predvsem po zaslugi avstrijskih pravnih teoretikov Adolfa Merkla in Hansa Kelsna. Sodno presojo ustavnosti je sicer predvidevala švicarska zvezna ustava iz leta 1848, sprememba ustave iz leta 1874 pa je švicarskemu vrhovnemu sodišču prinesla širše ustavnopravne pristojnosti.

Na Norveškem je vpeljala sodno presojo ustavnosti sodna praksa od leta 1890 dalje. Pred prvo svetovno vojno je Romunija uvedla ustavno sodstvo po ameriškem modelu. Pred drugo svetovno vojno so uvedli ustavno sodstvo: Češkoslovaška (1920), Lihtenštajn (Staatsgerichtshof, 5/11-1925), Grčija (1927), Egipt (1941) in Španija (1931).

Aragonsko pravo 13. do 16. stoletja je poznalo ustavnosodno varstvo ustavnih pravic v obliki postopkov, ki pomenijo prednike sodobne ustavne pritožbe: recurso de agravios, firma de derecho in manifestacion de personas. Te prvotne oblike ustavnosodnega varstva pravic so našle svoj širši odmev v razvejanih varstvenih sistemih Španije (1978), Portugalske (1976) in Latinske Amerike (na primer, Mehika že v ustavah iz let 1857 in 1917; Brazilija v ustavah iz let 1890 in 1946).

Sodobni britanski pravni sistem načeloma ne pozna ustavnosodne presoje,2 vendar pozna angleška pravna zgodovina njene posamezne elemente.3 Angleške ideje o prvenstvu ustave in sodni presoji je povzela Severna Amerika.4 Za razvoj ustavnega sodstva je bila najpomembnejša zadeva Marbury v. Madison iz leta 1803, ki je dala ameriškemu vrhovnemu sodišču priložnost za sodno presojo neskladnosti zakona z ustavo. Takšna pristojnost se je postopoma vendarle uveljavila, čeprav se je naslednja takšna zadeva pojavila pred tem sodiščem šele leta 1857.

Uvajanje sodne sodne presoje ustavnosti je napredovalo v več valovih. Prvi val je sledil neposredno po drugi svetovni vojni.5 Naslednji val so bila sedemdeseta leta,6 kot reakcija na prejšnje diktatorske režime. Posebnost pa je bila uvedba sodne presoje ustavnosti leta 1963 v tedanji Jugoslaviji, po avstrijskem oziroma po nemškem vzoru, saj tedanji socialistični sistemi v načelu niso bili združljivi z institutom sodne presoje ustavnosti. Naslednji val uvajanja ustavnosodne presoje so bila devetdeseta leta v državah evropskega vzhoda.7

 

SODOBNI MODELI SODNE PRESOJE USTAVNOSTI

“Ameriški” - judicial review model izvira iz zadeve Vrhovnega sodišča ZDA Marbury iz leta 1803. Ustavne zadeve presojajo vsa sodišča sploŠne pristojnosti (decentralizirana ali difuzna ustavnosodna presoja) v povsem rednem postopku (incidenter). Odločitve praviloma učinkujejo le inter partes. Odločitev sodišča o neustavnosti zakona je praviloma retroaktivna, tj. ex tunc (ima posledice pro praeterito).8

 

Novi Commonwealth model9 ni mogoče uvrstiti niti v ameriški niti v evropski model. Njegova značilnost je ustavnosodna presoja v izključni pristojnosti vrhovnega sodišča, ki ga sestavljajo redni sodniki brez politične nominacije. Praviloma gre za preventivno presojo in je funkcija vrhovnega sodišča svetovalne narave, čeprav je možna tudi represivna presoja. Odločitve imajo učinek erga omnes.

 

“Avstrijski” (kontinentalni, evropski - constitutional review) model izvira iz Kelsnovega modela iz leta 1920. Njegova podlaga je načelo prvenstva ustave z načelom prvenstva parlamenta. Ustavne zadeve presojajo posebna ustavna sodišča s posebej kvalificiranimi sodniki ali vrhovna sodišča splošne pristojnosti oziroma njihovi posebni oddelki. Gre torej za koncentrirano ustavnosodno presojo v posebnem postopku (principaliter). Odločitve imajo praviloma učinek erga omnes. Organi ustavnosodne presoje imajo lahko različne nazive.10

 

Mešani (ameriško kontinentalni) model z elementi difuznega in koncentriranega sistema; kljub pristojnosti centralnega ustavnega ali vrhovnega sodišča (ali njegovega posebnega oddelka) za ustavnosodno presojo imajo vsa sodišča v konkretni državi pravico, da ne uporabijo zakonov, ki jih štejejo za protiustavne.11

 

“Francoski” (kontinentalni) model (temelji na modelu francoskega ustavnega sveta - conseil constitutionnel - iz leta 1958), kjer ustavnopravne zadeve presojajo posebni organi ustavnosodne presoje (predvsem ustavni svet) ali posebni oddelki vrhovnih sodišč splošne pristojnosti (koncentrirana ustavnosodna presoja) v posebnem postopku (principaliter), s tem da je presoja ustavnosti v glavnem preventivne (posvetovalne) narave.12

 

Drugi organi ustavnosodne presoje, ko funkcijo presoje ustavnosti opravlja v skladu z načelom samokontrole določeno delovno telo zakonodajalca, na primer, državni svet, največkrat parlament itd.).13

 

Sistemi brez ustavnosodne presoje so:

  • v Evropi: Velika Britanija (čeprav imajo pristojnosti House of Lords nekatere elemente preventivne presoje ustavnosti), Nizozemska (z izjemami, saj je zlasti integracija v evropske institucije vplivala na prelom s temeljnim načelom nizozemskega pravnega sistema o prepovedi ustavnosodne presoje);
  • v Afriki: Lesoto, Liberija, Libija.

 

Mednarodne sodne institucije s posameznimi funkcijami ustavnosodne presoje:

  • Evropsko sodišče za človekove pravice Strasbourg (evropska pritoŽba);
  • Sodišče Evropskih skupnosti Luksemburg (tožba za razveljavitev akta, tožba zaradi opustitve dejanj zoper ministrski svet ali komisijo Skupnosti, reševanje predhodnih vprašanj v smislu konkretne presoje na zahtevo sodišča države članice);
  • Sodišče EFTA Ženeva (reševanje sporov med državami članicami EFTA, konkretna presoja na zahtevo sodišča države članice EFTA);
  • Comision y la Corte Interamericanas de los Derechos Humanos;
  • Tribunal de Justicia del Acuerdo de Cartagena;
  • projekt ustanovitve La Corte Centroamericana de Justicia como Tribunal Constitucional de Centroamerica.

   Mednarodna združenja institucij, ki izvajajo sodno presojo ustavnosti

Ugotavljajo, da se na splošno funkcija ustavnosodne presoje širi, hkrati pa se med samimi ustavnimi sodišči pojavlja vedno več skupnih elementov pri organizaciji, postopku, obrazložitvah odločitev in mnenjih; razlog temu so že podobna načela, imanentna vsem ustavnim ureditvam. Pomembno vzpodbudo dajejo tudi integracijske težnje v ustavnem sodstvu. Takšne povezave, polformalne narave, so oblika mednarodne izmenjave mnenj na področju ustavnega sodstva. Ta periodična delovna srečanja ustavnih sodišč imajo z mnogih vidikov daljnosežen pomen: ustavnosodna praksa se je z njimi učvrstila in poglobila.

Komisija za demokracijo skozi pravo (Beneška komisija) Sveta Evrope, ustanovljena leta 1990, vključuje evropske in izvenevropske države kot polnopravne članice, pridružene članice in države opazovalke.14

Prva prizadevanja za ustanovitev takšne komisije so bila predstavljena na Evropski konferenci ustavnih sodišč leta 1987 v Lizboni. Največja podpornika te ideje sta bila tedanja predsednika Ustavnih sodišč Nemčije in Italije. Formalno je bila komisija ustanovljena na konferenci evropskih zunanjih ministrov januarja 1990 v Benetkah. Zato se komisija tudi imenuje Beneška komisija. Maja 1990 je bil sprejet Statut komisije na podlagi posebnega sporazuma, v povezavi s Svetom Evrope. Države članice Sveta Evrope niso avtomatično članice Beneške komisije. Za članstvo je treba zaprositi na podlagi ustreznega dokumenta.

Glavna naloga komisije je promovirati načelo delitve oblasti ter načela pravne in socialne države, podpirati razvoj sodne presoje ustavnosti kot tudi promovirati razvoj informacijskih baz organov ustavnosodne presoje v državah članicah. Razen držav, kjer imajo sistemi ustavnosodne presoje tradicijo, so tudi države članice, kjer je ta institut še vedno v pocesu ustanavljanja in razvijanja.

 

Konferenca ustavnih sodišč Skupnosti neodvisnih držav (novih demokracij) ki je bila ustanovljena oktobra 1997 v Erevanu, Armenija.15 Prvo organizirano srečanje oziroma mednarodni strokovni seminar te Konference je bil v Minsku v juniju 1998.

 

Južnoameriška skupina organov ustavnosodne presoje je bila ustanovljena leta 1992 v San Joseju, Kostarika, kjer je bila tudi prva konferenca organov ustavnosodne presoje, ki povezuje deset držav. Pozneje je bila na pobudo španskega Ustavnega sodišča ustanovljena še Ibero-ameriška konferenca ustavnih sodišč. Ta združuje ustavna sodišča, ki uporabljajo španski in portugalski jezik.

 

Zveza francosko govorečih ustavnih sodišč – A.C.C.P.U.F., ustanovljena leta 1997 v Parizu, ki povezuje 49 evropskih in neevropskih držav.16 Prva konferenca te zveze je bila v Parizu leta 1997, druga pa v Bejrutu septembra 1998.

 

Evropska konferenca ustavnih sodišč


BIBLIOGRAFIJA – EVROPSKA KONFERENCA USTAVNIH SODIŠČ

Deset godina rada Ustavnog suda Jugoslavije, Beograd, oktobra 1973, izd. USJ, str. 113
Die Hierarchie von Verfassungsnormen und ihre Funktion beim Schutz der Grundrechte, VIII. Konferenz der Europaeischen Verfassungsgerichte, EuGRZ 1990, str. 453
Etudes: VIIeme Conference des Cours Constitutionnelles Europeennes, Annuaire International de Justice Constitutionnelle, III/1987, GERJC, D’Aix-Marseille, 1989, str. 15
Faller Hans Joachim, Zur Entwicklung der nationalen Verfassungsgerichte in Europa, EuGRZ 1986, str. 42
Machacek Rudolf, Verfahren vor dem VfGH, 2. Auflage, Manz Wien, 1992, str. 41
Mavčič Arne, Mednarodna konferenca ustavnih sodišč, Pravna praksa, št. 8/93, str. 19
Peta konferenca evropskih ustavnih sudova, Pravni život, 3/82, str. 387
Zierlein Karl-Georg, Entwicklung und Moeglichkeiten einer Union: Die Konferenz der Europaeischen Verfassungsgerichte, Festschrift fuer Wolfgang Zeidler, Band 1, Walter de Gruyter Berlin-New York, 1987, str. 315

 

Ustavna sodišča se od leta 1972 povezujejo v Evropski konferenci ustavnih sodišč. V praksi imajo ta periodična delovna srečanja ustavnih sodišč z mnogih vidikov daljnosežen pomen. Gre za razširjeno obliko že tradicionalnih bilateralnih in informativnih stikov med ustavnimi sodišči, ki pomeni njihovo razširitev in poglobitev. Ustavnosodna praksa se je namreč v teku svojega razvoja učvrstila in poglobila. Sodišča so navezala med seboj delovne stike in medsebojno izmenjavo mnenj, kar je navsezadnje privedlo do ohlapne zveze med njimi.

Jedro prvega sklica Evropske konference ustavnih sodišč v Dubrovniku so bili Ustavno sodišče bivše Jugoslavije ter Ustavni sodišči Italije in Zvezne republike Nemčije; temu jedru so se takoj pridružila še Ustavno sodišče Avstrije, francoski Ustavni svet in švicarsko Vrhovno sodišče. Že na začetku je bilo sklenjeno, da se bodo ustavna sodišča sestajala vsaka tri leta, s tem da se poprej skliče pripravljalni sestanek predsednikov in sekretarjev na lokaciji ustavnega sodišča konkretne države gostiteljice konference.

Lokacija in tematika naslednje konference ustavnih sodišč se sprejmeta na prejšnji konferenci.

Delo konference je zaprto, s tem da je javnost obveščena le o svečani otvoritvi in sklepnem sporočilu. Konference ne sprejemajo nobenih formalnih sklepov v zvezi s predloženimi oz. obravnavanimi temami, v vsakem primeru pa se sprejme in objavi sklepno sporočilo. Kot organ, ki daje pobude in sprejema sklepe, praktično nastopa ožja zveza predsednikov in generalnih sekretarjev ustavnih sodišč iz kroga prirediteljev konferenc. Predsedujoči vsake konference je predsednik ustavnega sodišča, gostitelja konference. Konferenca praviloma odloča s konsenzom.

Stroški organizacije konference se porazdelijo med člani ožje zveze, s tem da nosi vsaka delegacija svoje stroške potovanja in bivanja v kraju konference. Ustavno sodišče – gostitelj konference nosi največji delež prireditvenih stroškov.

Število delegacij je praviloma omejeno na 4 sodnike in sekretarja, vendar je to število v praksi pogosto preseženo. Udeležba na dosedanjih konferencah se je doslej v glavnem omejevala na Evropo, s tem da se konferenc tudi niso nikoli udeleževala ustavna sodišča na ravni federalnih enot (na primer, nemška deželna ustavna sodišča).

Gre za srečanja ustavnih sodišč v pravem pomenu besede in drugih državnih institucij s pristojnostjo za ustavnosodno presojo. Konferenco (zvezo) sestavljajo ustavna sodišča, ki so bila prvi prireditelji konference, in ustavna sodišča, ki so bila sprejeta v unijo na podlagi pisnega zahtevka in predloženega poročila o delu17. Konferenca do leta 1997 ni imela stalnega sekretariata, delala je le kot “ožja zveza” in plenarno (skupščina vseh vsakokratnih udeležencev konference).

Na pripravljalni konferenci oktobra 1997 v Varšavi je bil izvoljen stalni sekretariat konference, ki ga sestavljajo predstavniki ustavnih sodišč Avstrije, Nemčije, Švice, Francije in ustavnega sodišča države gostiteljice konference. Sprejeta je bila tudi logistična podpora konferenci s strani Komisije za demokracijo skozi pravo (Beneške komisije) pri Svetu Evrope. Na konferenci v Varšavi, 16/5 do 20/5-1999 so sprejeli tudi prvi Statut konference.

 

 


Opombe:

1 Capeletti, M., The Judicial Process in Perspective, Chapt. 3, obj. v 58 Cal. L. Rev. 1017(1970), obj. tudi v Beatty D., Comparative Constitutional Law Faculty of Law, University of Toronto, Spring 1994, str. 1-6.

2 Čeprav britanski House of Lords izvaja določene funkcije kontrole ustavnosti zakonov, kar v bistvu pomeni parlamentarno kontrolo.

3 Na primer načelo prvenstva ustave, ki izvira iz leta 1610; institut javne obtožbe – impeachment, ki izvira že iz poznega srednjega veka.

4 Ameriška sodišča so že konec 18. stoletja sprejela več odločb o neveljavnosti posameznih angleških zakonov na območju severnoameriških držav. Po ustavi iz leta 1787 pa (zvezno) vrhovno sodišče ni imelo izrecnih ustavnosodnih pristojnosti.

5 Na primer, Brazilija (ponovno 1946), Japonska (1947), Burma/Mjanmar (1947), Italija (1948), Tajska (1949), Nemčija( 1949), Indija (1949), Francija (1958), Luksemburg in Sirska Arabska Republika (1950), Urugvaj (1952), Ciper (1960), Turčija (1961), Alžir (1963) in Grčija (1968).

6 Španija, Portugalska.

7 Poljska (1982), Madžarska (1984) in bivša Sovjetska zveza (1988), v najnovejšem času pa v skupnosti neodvisnih držav (Armenija, Gruzija, Belorusija, Moldavija, Azerbajdžan, Tadžikistan, Uzbekistan, Kirgizistan, Kazahstan itd.). V okviru Ruske Federacije se ustavna sodišča ustanavljajo celo na ravni federativnih republik v njeni sestavi (Jakutija, Baškirija, Koma, Tatarstan, Karelija, Adigea, Burjatija, Dagestan, Irkutska oblast, Kabardino-Balkarska Republika, Severna Osetija, Tuba, Altaj, Ingučija, Kalmukija, Karačajevo-Čerkeska Republika, Mariji-El, Udmurtija, Kakasa, Čuvačija).

8 Ta sistem so prevzele naslednje države:
v Evropi: Danska, Švedska, Norveška, Irska, Estonija;
v Afriki: Bocvana, Gambija, Gana, Gvineja, Kenija, Malavi, Namibija, Nigerija, Sejšeli, Sierra Leone, Tanzanija;
na Bližnjem Vzhodu: Izrael;
v Aziji: Bangladeš, Fidži, Hongkong (pred 1/7-1997), Indija, Japonska, Kiribati, Malezija, Zvezne države Mikronezije, Nauru, Nepal, Nova Zelandija, Palau, Papua Nova Gvineja, Singapur, Tibet (po Ustavi Tibetancev v izgnanstvu z dne 14/6-1991), Tonga, Tuvalu, Vanuatu, Zahodna Samoa;
v Severni Ameriki: ZDA, Kanada;
v Srednji in Južni Ameriki: Argentina, Bahami, Barbados, Bolivija, Dominika, Dominikanska republika, Grenada, Gvajana, Haiti, Jamajka, Mehika, St. Christopher/Nevis, Trinidad in Tobago.

9 Mauritius.

10 a) Ustavna sodišča
v Evropi: Albanija, Andora, Avstrija, Belorusija, Bolgarija, Bosna (Mednarodno Ustavno sodišče, Ustavno sodišče Federacije Bosna in Hercegovina, Ustavno sodišče Republike Srbske Bosne in Hercegovine), Češka republika, Črna gora, Hrvaška, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Makedonija, Malta, Moldavija, Nemčija (z deželami Baden-Wuerttemberg, Bavarska, Bremen, Hamburg, Hessen, Niedersachsen, Nordrhein-Westfalen, Rheinland-Pfalz, Saarland, Sachsen, Sachsen-Anhalt, Brandenburg), Poljska, Romunija, Rusija (z ustavnimi sodišči federalnih enot Adigea, Baškirija, Burjatija, Dagestan, Irkutska oblast, Jakutija/Sakha, Karelija, Kabardino-Balkarska Republika, Koma, Severna Osetija, Tatarstan, Tuba, Altaj, Ingučija, Kalmukija, Karačajevo-Čerkeska Republika, Mariji-El, Udmurtija, Kakasa, Čuvačija), Slovaška, Slovenija, Španija, Srbija, Turčija, Ukrajina, ZRJ;
v Afriki: Angola, Benin, Burundi, Srednjeafriška republika, Egipt, Ekvatorialna Gvineja, Gabon, Južnoafriška republika, Madagaskar, Mali, Ruanda, Togo;
na Bližnjem vzhodu: Ciper, bivši Irak, Palestina, Sirska Arabska republika;
v Aziji: Južna Koreja, Kirgizistan, Mongolija, Šri Lanka, Tajska, Gruzija (z Ustavnim sodiščem Avtonomne pokrajine Adjaria), Tadžikistan, Uzbekistan (z Ustavnim Komitejem Republike Karakalpakstan), Azerbajdžan, Armenija, Čečenija;
v Srednji in Južni Ameriki: Čile, Surinam, provinca Tucuman (Argentina).
b) Vrhovna sodišča ali njihovi posebni oddelki
v Evropi: Belgija, Islandija, Lihtenštajn;
na Bližnjem Vzhodu: Jemen;
v Afriki: Burkina Faso, Čad, Niger, Sudan, Zair, Uganda (1995), Eritreja, Zambija;
v Aziji: Filipini;
v Srednji in Južni Ameriki: Kostarika, Nikaragva, Panama, Paragvaj, Urugvaj.
c) Ustavni svet
na Bližnjem Vzhodu: Libanon;
v Afriki: Kamerun, Mavretanija, Senegal;
v Aziji: Kazahstan, Kambodža.

11 Organi ustavnosodne presoje so:
a) Ustavna sodišča
v Evropi: Portugalska;
v Srednji in Južni Ameriki: Ekvador, Gvatemala, Kolumbija, Peru.
b) Vrhovna sodišča ali njihovi posebni oddelki
v Evropi: Grčija, Švica (s tem, da je švicarski sistem – sistem omejene ustavnosodne presoje – zvezno sodišče nameč ne more presojati zveznih zakonov, splošno obveznih sklepov in ratificiranih državnih pogodb);
v Aziji: Indonezija, Tajvan;
v Afriki: Zelenortski otoki;
v Srednji in Južni Ameriki: Brazilija, Salvador, Honduras, Venezuela.

12 v Evropi: Francija;
v Afriki: Alžir, Komori, Džibuti, Maroko, Mozambik, Slonokoščena obala.
na Bližnjem Vzhodu: Iran;

13 v Evropi: Finska;
na Srednjem Vzhodu: Bahrain, Kuvajt, Oman;
v Afriki: Kongo, Etiopija, Gvineja Bissau, Sao Tome in Principe, Tunizija, Zimbabve;
v Aziji: Afganistan, Burma/Mjanmar, Brunej, Laos, Kitajska, Hongkong (po 1/7-1997), Severna Koreja, Pakistan, Vietnam, Turkmenistan;
Avstralija;
v Srednji Ameriki: Kuba.


468 ad

Leave a Reply